Kazalo:
Karl je dolgoletni samostojni delavec, ki se navdušuje nad glasbo, umetnostjo in pisanjem.
Začetni vtisi
Leifendethova Dawn of Delusion je neprizanesljiv napad na ušesa in oster, mračen, odkrit komentar o delih človeškega življenja, ki jih ne radi gledamo ali razpravljamo. Na albumu ni sladkosti in malo svetlobe. Namesto tega je raztrgana zvočna rana, raztrgan slušni napad, ki kipi in renči. Enostavno poslušanje to ni. Vendar uživam v izzivu, ki ga predstavlja tako besedilno kot glasbeno. Nisem prepričan, da se bo zame pogosto vrtelo, a včasih je osvežujoče preseči območje udobja in videti bolj ostro sliko.
Paleta zvokov, ki jih Leifendeth uporablja na Dawn of Delusion, je v vašem obrazu in agresivna. Obstaja izbor nazobčanih, rezkajočih sintetizatorskih zvokov, ki rjovejo, popačijo in kričijo, medtem ko se ogromne plošče sepulkralnih basov spuščajo in masivni, votli bobni udarjajo in nabijajo. Glasba je neizprosna in polna občutkov grožnje, nevarnosti in bolečine. Menim, da so sintetizatorji, bas in bobni na albumu učinkoviti pri posredovanju tega, čemur gre Leifendeth.
Drug vidik Dawn of Delusion, ki dobro deluje, je interakcija med ostrim, popolnim pomanjkanjem sladkorne prevleke v besedilih ter peskom in agresivnostjo v Leifendethovem renčečem vokalu. V svojem glasu ima skoraj demonsko hrapavost, ko besni in raztrga besedila. Obstajajo tudi zašepetani trenutki, zaradi katerih sem se odkrito tresla v njihovem zloveščem dostavi. Besedila sama zabodejo globoko v srce stvari in za seboj pustijo zevajočo rano.
Analizirane moje najljubše skladbe
»Alpha Two« se začne z nazobčanimi zvoki, ki renčijo skozi glasbo, skupaj z Leifendethovim osornim, demonskim glasom. Utripajoči industrijski ritmi bobnov in basov je obdan s kaosom zavijanja. Debeli, popačeni sintetizatorji razrežejo ušesa, ko se hitri utrip zabije v glasbo. Uživam v zvočnem napadu kovinskih, razbitih sintetizatorjev in Leifendethovem grlenem petju, ki se prebija skozi vse to.
Visok, okrogel sintetizator dodaja tehnološki občutek, ki se premika čez statične robove srednje nizkih sintetizatorjev in težkega, odmevajočega bobna. Odprti mehanski zvoki se gibljejo v naraščajočem vzorcu, ko se nedvomno močan utrip nadaljuje. Vsak element te pesmi močno napade čute in jih pusti surove.
Ta pesem je polno sporočilo o močnih v družbi in tistih, nad katerimi imajo nadzor. Prve vrstice pesmi so preproste: »Vsi se predajo skušnjavi … vsi se predajo pohlepu. Ne borijo se z željo … da bi zadovoljili potrebe,« ampak učinkovito postavijo obtožbe.
Seznam obtožb je grozljiv, ko je dostavljen: vzel boš, kar je moje, zavrnil boš narediti pravo stvar, manipuliral boš z ljudmi in "se boš poskušal okronati za kralja." Na drugi strani pa imamo pričakovanja za pravilo v vrsticah: "Ostanite na cilju, sledite črti. Opravite to, dokler imate še čas." Zaključi: "To je zora norosti!"
Ni tolažbe v »hladni in neplodni puščavi, ki ji pravimo dom«, ko pridemo v konflikt z »drugimi entitetami in brezumnimi prekletimi droni«. Pripovedovalec se sprašuje, ali ima igra kakšen namen, ki se neskončno odvija. Vpraša: "Če je to kratkotrajno, kaj bomo na koncu postali?"
Ogromni bobni odmevajo skozi skladbo, podprto z oddaljenimi eteričnimi vrtinci not, da bi začeli »ThIvory Dragon«. Ogromen utrip se nadaljuje, medtem ko ostri valovi zvitega sintetizatorja trčijo v skakanje. Zvoki votlega, odprtega zvoka se odbijajo naprej in nazaj, ko se kovinskim zvončkom pridruži popačeno, temno renčanje Leifendethovega glasu, ki zažene ušesa poslušalcev.
Neusmiljenega, brez četrti podanega zvočnega napada te pesmi je nemogoče prezreti. Prepletena stena zvočne agresije napolnjuje ušesa in ti škripajoči impulzi samo poudarjajo jezo v besedilih. Ogromen občutek naraščajočega hrupa poganjajo prebijajoči ostri robovi sintetizatorjev, ki v ritmičnih impulzih poganjajo moč bobnov.
V tej pesmi je opisano resnično demonsko bitje. To je bitje, ki »kolje nezveste prašiče« in »požre šibke«. Vse navdaja s strahom in je bitje, "čigar imena ne govorimo." Ima "ognjeni dih in srce hladno kot led" in je brez staranja kot ocean in nebo.
Ima "oči brez duše", ki vidijo ljudi kot miši in "vedno je bilo in vedno bo!" Pesem opozarja, da se ne premikajte ali spuščajte zvoka, ker "zmaja iz slonovine ni mogoče odstraniti." Nadalje pravi, da ga nobeno orožje ne bo ubilo, "če si dovolj neumen, da se boriš." Kdor se poskuša upreti, "ne bo imel možnosti v peklu preživeti noč!"
»Shallow Grave« oživi z globokim do groba basom in zgroženim, nervoznim šepetanjem. Obilici kovinskih zvokov trdih robov se pridruži ponavljajoč se kovinski utrip nad počasi kipečim bobnom. Energija bobnov se gradi kot senčni tok zvoka in hitro nihajoči impulz srednje nizkega sintetizatorja, ki se premikajo v odprte prostore pesmi.
Pojavi se vokalni vzorec, poln zlovešče moči, preden se šepetani vokali zvijejo skozi zloveščo zvočno pokrajino. Pritegne me grozna gotovost v vokalu, ko ponavljajoča se sintetizacijska linija mehurčka navzgor. Skozi pesem se premikajo udarci železno trdega sintetizatorja z žagastim robom, utrip pa jecljanje in utripa. Občutek brezupnosti prežema to pesem, ko se spopadljivi metalski zvoki gibljejo v ritmičnem vzorcu nad ostrim ritmom in basom.
Če bi besede te pesmi označili za črne in brezkompromisne, je malo. Tu ni floskule, saj prve vrstice jasno kažejo: »Potreben je le en majhen zasuk usode, da te pošlje nazaj v umazanijo, od koder si prišel. Vsak dan živimo v strahu in vsi vemo, da je smrt na poti.”
Od Spindittyja
Sporočilo memento mori je jasno, saj pripovedovalec pravi: »Ne glede na to, ali ga vidiš, boš kmalu verjel. Ni ga mogoče premagati, smrt je na poti." Je neprizanesljiv, saj pravi, da se s tem ne moremo boriti ali skriti. Dodaja: »Ni smiselno zanikati. Pokopan boš v plitkem grobu!« Na koncu končamo vsi na istem mestu. Kot je v pesmi tako jedrnato zapisano: "Nazaj v umazanijo, na koncu smo vsi enaki!"
Ko se začne "The Holocene Epoch", srednje visok sintetizator s polnim zvokom prereže kovinski hrup. Nenehno spreminjajoči se sintetični vzorec in odmevajoče, votle bitje bobnov. Bobni utripajo v tehtnem utripu, ki podpira oscilirajoči vzorec trdega, prepletenega sintetizatorja. Pod napol zašepetanim vokalom nabrekne hrustljavo ozadje, ko se skozi to hrapavost premika neenakomeren, jecljajoč utrip.
Visoka, čudna sintetizatorja, ki nosi zvit vzorec not, pritegne privlačnost, saj iz basov prihaja globoka teža. Ponavljajoči se vzorec prepletenih zvokov dodaja občutek naraščajoče napetosti. Naslednji segment ima element melodične topline, medtem ko se stigijski bas premika. Zlovešči občutek prežema to pesem, saj se vsi njeni elementi premikajo skupaj.
Pripovedovalec te pesmi začne z obtoževanjem »žrtev informacijske dobe! Zaporniki v kletki zavoda", ki "živijo, poskušajo, se smejijo, jokajo, ne uspejo, umirajo, opravičujejo." Pesem pozdravi poslušalce v »novi dobi, dovolj je bilo rečeno«, preden spregovorijo o obračanju strani, saj je za branje še več.
Refren je odkrit in jasen: "Dovolj je bilo rečeno, vsi bomo umrli." Pesem nas nadalje opominja, da so svet, ki ga poznamo, "samo sanje mrtvega človeka" in da na koncu ni razlike med "kar je dobro ali nespodobno."
Pesem ostro zaključuje, da je "razpon našega bivanja le trenutek v času, naše nesmiselno življenje le pika na črti."
Pesem "Chemical Nightmare" renči v obstoj z energičnim, naprej premikajočim se bobnom, ki s trdim robom globokega sintetizatorja dodaja sekundarni utrip pesmi. Srednje visoko tehnološki sintetizator skoči v glasbo s kovinsko natančnostjo. Hitro tava impulz nizkega sintetizatorja in udarjajočih bobnov trepetajo. Agresivnost v besedilih se dobro ujema z Leifendethovo renčečo izpovedjo. Tesen arpeggio se izvaja na sintetizatorju okroglega zvoka, saj se premikajočim zvokom z nosnim občutkom pridruži oddaljeni in topel sintetizator.
Trdi robovi in nazobčani zvoki zadenejo, medtem ko ta utrip poganja neenakomerno. Zaskrbljena nit zvoka pleše skozi glasbo, medtem ko nihajoči utrip sintetizatorja z ostrimi robovi prehaja skozi glasbo s kovinskimi tolkali za njim. Visoka črta drsečega zvoka se razprostira po površini skladbe, medtem ko vokal z divjim tuljenjem udari v glasbo.
Jeza in gnus se izlivata iz besedila te pesmi. Pripovedovalec jezi, da ne potrebuje "tvojih laži, nikoli nisi bil resničen" in brez dvoma pravi: "Ne potrebujem tvojega sranja in ne potrebujem tebe!"
Refren je nedvoumen tudi v svojem sporočilu: »Ne poznaj strahu, ne čuti bolečine. Okusite kri, sprostite bes!" Naš pripovedovalec vpraša: "Kaj si kdaj naredil zame?" Na svoje vprašanje odgovori z drugim: »Kakšen je smisel izdaje? Kaj ste mislili, da boste pridobili?"
Drhteče tresljaje kovinskega zvoka in kavkanje krokarja napolnita odprtino »Deadwood Forest«. Navdušila me je vznemirljiva kakovost kovinskega drgetanja. Počasnemu, trdemu utripu se pridružita tekoča statika in zračen, kavernozen občutek. Energija napihne v valovih in naraščajoča, monumentalna serija not se dviga nad globokim valom agresivnega zvoka pod njo.
Lomljivemu, zvenelejočemu visokemu sintetičnemu zvoku se ujemajo raztrgani robovi utripa. Vsi zvoki se stekajo v odprto praznino, žuželko in lesketajoče, ko bobni spet ritmično udarjajo. Bobni grmijo skozi odprte prostore okoli njih in temen val zraka se premika, ko se počasi vrtinčasti vozli zvoka odnašajo na stezo.
“Type Three Redux” se začne z zlomljenim zvočnim utripom, ki se premika pod kipečim glasom in utripajočim utripom prijaznega utripa na plesišču. Statično prasketanje opredeljuje premikajoče se zvoke, ki rastejo v moči, ko zvita vrv sintetizatorja niha nad šiljastimi zvoki pod njo. Povišani, računalniško podprti liniji zvoka se pridružijo valovi nizkih tonov, ki prispevajo k dinamični energiji skladbe.
Uživam v tem, kako se hroščajočemu, zavijajočemu utripu sintetizatorja pridruži tavajoče pranje vrtečih se sintetičnih not. Povišane note se prek neusmiljenega utripa razlijejo v zaskrbljen, prestrašen vzorec. Celotna skladba se dviga in kipi kot debeli bloki sintetizatorjev v nasprotju s šepetanim vokalom.
Besede te pesmi so ponovitev besedila "Alpha Two" in samo krepijo sporočilo, da si "vzel, kar je moje. Zavrnil si narediti pravo stvar. Manipulirali si s človeštvom. Zdaj se lahko okronate za kralja."
Zaključek
V Dawn of Delusion ni nič pomirjujočega ali lahko prebavljivega. To je raztrgan, boleč napad na ideje miru ali sočutja v človeštvu. To sploh ne mislim kot kritiko. Namesto tega je glasbeno ogledalo, ki nam omogoča, da strmimo v sence stvari, pred katerimi se skrivamo, in jih slišimo razgaljene.
