Kazalo:
Karl je dolgoletni samostojni delavec, ki se navdušuje nad glasbo, umetnostjo in pisanjem.
Začetni vtisi
Album Inštituta 91’ Percipience je poln kontrastov svetlobe in sence. Obstajajo skladbe, ki v celoti razkrivajo globine in druge, skozi katere se premikajo čutni, čustveni sevi saksofona. Obstajajo trenutki iskrivega sintetizatorja in težkega basa, ki se zdi, da se dviga iz brezna. Včasih so vzbujeni občutki polni živčne napetosti, drugič pa so melodični trenutki, ki se dvignejo. Kot celota se album razplete in popelje poslušalce na potovanje skozi številne edinstvene glasbene pokrajine.
Ena od skoznih vrstic na Percipience je uporaba polnega zvoka saksofona, ki se premika v glasbo. Saksofon ima tako srčen, čustven in ekspresiven občutek in pomaga dodati več značaja skladbam, v katerih se uporablja. Teče skozi glasbo in jo poglablja, hkrati pa dodaja tisti retro pridih, ki se prilega zvokom tega albuma.
Na skladbah, ki imajo do njih temnejši občutek, sta dva elementa, ki mi na albumu izstopata. Prva je absolutna teža in globina basa. Tiho ropota in renči, čuti se grozeče in senčno. Drugi je uporaba visokih, manjših ključnih sintetičnih linij in arpeggijev, ki glasbi dodajo napet in živčen občutek. V tandemu ti zvoki ustvarjajo občutek, da se za vsakim vogalom skriva nekaj nevarnega.
Vse melodije, ki jih je The Institute 91’ izdelal za Percipience, so zanimive in izpolnjujejo svoje vloge v skladbah. Nekateri med njimi so bolj pozitivni in energični, drugi pa dodajajo občutek teme in nevarnosti, ko se v molski toni vijejo skozi glasbo. Vse skupaj albumu dodajo ravnovesje in tudi izraznost.
Obstaja splošen občutek glede albuma, v katerem se zvoki uporabljajo za ustvarjanje močno atmosferske glasbe. Počutil sem se, kot da se mi na Percipience v mislih odvijajo podobe. Vsaka skladba je bila kot vinjeta, ki je skupaj ustvarila koheziven končni rezultat, kljub razlikam v tonu in čustvih od skladbe do skladbe.
Analizirane moje najljubše skladbe
Na "Tombstone" je moja pozornost pritegnila gosta molska melodija. Ima senčen občutek žalosti, ko ga pomete skupaj s zvokom vetra, ki piha za njim. Močan srčni utrip bobnov in zaskrbljeno zveneči arpeggio so v nasprotju z dolgimi tokovi nežnejšega sintetičnega zvoka v ozadju. To je ena tistih skladb, ki v sebi zajema najrazličnejše občutke in občutke.
Saksofon na "Go for Broke" je odločilni element skladbe. Tako je poln svetle energije, ko poje skozi progo. Je tako strasten in skupaj s plapolajočim, skakajočim solom glavnim sintetizatorjem dvigne skladbo. Užival sem tudi v vožnji in odbijanju utripa na progi. Na splošno ima ta glasba odličen retro zvok. To je res dalo občutek, da greste na stezo.
Od Spindittyja
"Sever" ima duhovit občutek, ki izvira iz fantomskih sintetizatorjev, ki plavajo nad glasbo. Skladba vsebuje temno eterični element, skupaj s trdimi, mirnimi bobni in renčečim basom, ki ji dajejo občutek grožnje. Temu dodajajo živčno zveneče arpe, ki se nemirno premikajo pod naraščajočimi valovi sintetizatorja. Všeč mi je bila tudi temno zmagovita melodija, ki je na koncu prišla v skladbo, pa tudi ta čustveni saksofon.
Mislim, da je groove za tresenje plena na začetku “High Steppin’” precej zabaven, prav tako tudi glavni sintetizator, ki igra melodijo, ki je privlačna, funky in zabavna. Užival sem tudi v tem, da je skladba z razvojem postajala temnejša in bolj zamišljena. Glasba se je zopet premikala skozi zelo raznoliko vrsto razpoloženj, ko je skladba napredovala. Saksofon je imel intenzivnost občutka, ki je prežemala vse na tej skladbi.
"Revenant" je ena najtemnejših skladb na albumu. Ima napeto, vijugasto melodijo, ki je polna senc in grozečega občutka. Vokalni vzorec na skladbi doda še več temačnosti. Moški glas je poln obupa in groze. Velika teža basa na stezi prispeva k občutku nevarnosti. Vsi glasbeni elementi prispevajo k občutku groze, ko se visoki valovi sintetizatorja vlečejo po težkem temnem ozadju in se počasi dvigajo skozi njega.
V "Nepji" je v saksofonu tako organska toplina. Vsi zvoki v tej skladbi so topli in polni upanja. Obstajajo nežni sintetični zvoki, ki lebdijo, utrip pa utripa in dodaja energijo glasbi. Uživam v gladkem toku, ki je v nasprotju s temnejšo, težjo glasbo, ki je prišla prej na albumu. Bil je tudi sintetizatorski solo, ki se mi je zdelo vznemirljivo in všeč mi je bilo, kako se je utrip dvignil na višjo raven energije, ko se je skladba premikala proti koncu.
»Mercy« se začne s pojočim saksofonom, ki v sebi vzbuja upanje. Svinčeni sintetizator ima svoboden, vznemirljiv občutek. Vsi elementi te skladbe ustvarjajo občutek, da se je tema končala in da se morda vseeno najde upanje. Bil sem navdušen nad tem, kako se je glavni sintetizator dvigal in vzpenjal, kar se mi je zdelo nekoliko kot fanfara. Všeč mi je bil tudi rahel ovinek do nekaterih not v skladbi, saj se svetle arpe kar naprej vrtijo in vrtinčijo skozi glasbo.
Končne misli: Kakšna je sodba?
The Institute 91’ je s Percipience ustvaril album, poln svetlobe in sence. Raziskuje kontraste med temo in svetlobo. Mešanici dodaja tudi zanimive glasbene teksture, prijetno melodično pisanje in tisti strasten saksofon. Kot sem že rekel, sem med poslušanjem albuma čutil, da se mi v glavi odvija zgodba in to je nekaj, v čemer vedno uživam.
