Kazalo:
Karl je dolgoletni samostojni delavec, ki se navdušuje nad glasbo, umetnostjo in pisanjem.
Začetni vtisi
Digitalna smrt Mikea Templarja preučuje korozivno vlogo tehnološke prevlade družbe s hladnimi, ostrimi in robotiziranimi zvočnimi lastnostmi ter kontrasti med močno melodično vsebino z občutkom grožnje in neposredne nevarnosti, ki se skriva v ozadju. Njegova glasba kipi od intenzivnosti, a še vedno pušča prostor za zabavo.
Eden najmočnejših elementov Digital Death je zvočna pokrajina, ki jo Mike Templar ustvari s svojo paleto sintetizatorjev. Združuje digitalno ostrino, votle zvoke in trenutke intenzivne melanholije s bleščicami in sijajem, da se premika po konfliktni, čustveno preobremenjeni in grozeči zvočni pokrajini. Menim, da dobro ujame občutke albuma.
#synthfam ponovno prihaja z odličnimi gostujočimi prispevki na albumu CZARINA, Strike Eagle in The Institute 91’. Vsak od teh nadarjenih izvajalcev glasbi doda svojo edinstveno senzibilnost, s čimer poglobi in doda več moči čustveni vsebini albuma. Še povečajo že tako visoko kakovost glasbe.
Digitalna smrt ima tudi osnovni občutek melanholije, ki se mi zdi prepričljiv. Človek pričakuje, da bo cyberpunk album zasenčen in ostro digitalen, vendar se pojavi tudi oprijemljiv občutek izgube in odklopa. To sem čutil kot nekakšno žalovanje zaradi izgube socialne kohezije in globoke izolacije, ki jo povzroča preveliko zanašanje na tehnologijo.
Analizirane moje najljubše skladbe
»Breakthrough« zaživi s hladnim, robotiziranim ženskim vokalom in grozečo bas linijo, ki renči v glasbo skupaj z odbitim, poskočnim udarcem bobnov. Gosti valovi debelega zvoka se razbijejo v molsko melodijo, ki je izpiljena do vrhunskega roba, ki jo izvaja sintetizator za trobentanje. Kotne bloke gibljivega sintetizatorja razrežejo svetli kovinski zvončki.
Robotski moški glas se premika nad poskakujočimi bobni. Uživam v kontrastu med nižjimi ploščami sintetizatorja z grobim robom, ki nosi močno melodijo, in povišanim sintetizatorjem, ki zavija nad osnovno težo. Obstaja prelom v lebdečem sintetizatorju, enakomerno utripanje bobnov in bleščeče zvončke. Spet se pomika temnejši, težji utrip in povišan sintetizator zavpije in se obrne nad votlimi tolkali.
Takoj mi je všeč ironičen zasuk starega radijskega vzorca, ki začne »Pregroove«. Sončni izbruhi sintetične svetlobe in solidno utripajoči utrip z disko občutkom se začnejo, preden tesen, privzdignjen in popačen sintetizator zaigra skakalno črto, ki se vije skozi stezo. V bobnih je moč, ki podpirajo brbotajoč, pokajoč sintetizator. Stabilen nizki utrip še naprej poganja skladbo naprej.
Uživam v zvoku mehurčaste sintetične linije, saj se ji pridruži srednje nizki sintetizator, ki igra ponavljajoč se vzorec. Bas linija je aktivna in groba, medtem ko se zvijajoča, pokajoča sintetizacijska linija odbija. Kitara kliče nad odmevajočim basom, ki se premika pod plešočo, sijočo melodijo, ki jo prenaša zvit sintetizator. Tolkala s trdimi robovi dodajo večjo težo in pogon stezi. Nihajoči, premikajoči se impulz ugasne, preden se skladba spet konča na odseku »A«.
“Turn Off The Screen (feat. Strike Eagle)” se začne s svetlečimi, kovinskimi izbruhi sintetičnih not, ki se jim pridružijo utripajoči, poskakivajoči ritmi in močan, čustven glas Strike Eagle, pojasnjuje opozorilo, da vas ne bi posrkali v virtualni svet, ločen od realnost. Pogonski bas se prelomi v energičen utrip in svetle sintetične trobente se zarežejo v skladbo.
V besedilih je močna previdnost proti smeri, ki jo uberemo. Sledi funky, jazzy zlom s svetlečimi trobentami, nato pa se glasba vrne v refren z bolj vznemirljivim sporočilom in zdaj se klavir in sijoča trobenta premikata v prepleteni, povezani liniji.
Ta pesem je ostro opozorilo o nevarnostih, da bi bili podvrženi tehno-distopiji. Podoba "hladnega praznega pogleda" zaslona naprave je mrazujoča, ko "zblediš v svoje spletno življenje." Naprava vas drži tam, »zaskrbljeni, zapravljate življenje«, saj ne boste šli ven in videli, da je »tega več, če obrnete scenarij«.
Pripovedovalec poziva svoje občinstvo, naj ugasne zaslon in pobegne iz »tele mrzle resničnosti«, ki te sili v sanjski svet. Naš pripovedovalec nas spomni, da smo »močni, ljubljeni in še veliko več«.
Ponovno nas poziva, naj gremo ven, ker je "v življenju še veliko več." Dodaja: "Analog prihodnosti, ki ga boste videli", zato bi morali "iti na ulice" in pustiti naravi, da bo naš "dopamin". Upreti se moramo, da nas zasužnjijo naši stroji.
Pri iskanju potrditve iz »komentarjev, deljenja in všečkov« nas opozarjajo, naj pretrgamo verige, ker »ne bodo vsebovale iskrice vašega lastnega življenja«.
Mehkemu curku dežja se pridružijo robotski zvoki in okrogel utrip bogatega, nihajočega sintetizatorja odpre "Gates of Xylanthia". Nazobčani zvočni robovi so zarezani pod sintetizatorji nad vrhom in globok, enakomeren boben podpira skladbo. Trden naboj kitare se zareži v skladbo nad tem enakomernim utripom bobnov. Descendentni, pomaški sintetizator se izvede v prevladujoči melodiji, preden zazveni gong.
Od Spindittyja
Divji glas kitare se premika, ko jo utrip poganja naprej. Uživam v tem, kako občutljiv, zračen sintetizator z rahlim dotikom pogladi skladbo, preden se tršemu, zasenčenemu utripu basa ujemajo težki bobni. Svetlejši sijaj sintetizatorja doda toplejši občutek, ki daje več upanja, saj nosi melodijo, preko teže pod seboj. Agresivnost kitare se premakne skupaj z bliskom popačenega sintetizatorja, preden se pojavi naval vetra in počasi vrteči se arpeggio, ki zbledi v tišini.
“Digital Death” se začne z zvonjenjem glasbene škatle, ki nosi izgubljeno in zapuščeno melodijo skupaj z oddaljenim utripom basa in gladkim tiktanjem kovinskih bobnov. Pritegne me, kako Mike Templar uporablja čustvene asociacije glasbene skrinjice za ustvarjanje žalostnih občutkov v tej skladbi.
Utrip se zlomi in jeclja, preden se bujne strune, polne žalosti in bolečine, premaknejo pod to izgubljeno zvočno glasbeno skrinjico. Grleno renčanje kitare doda trši rob skladbi. Še enkrat boleča, tava melodija zavpije nad ostrejšimi zvoki pod njo. Strune so tako boleče, polne izgube in potrtosti nad renčanjem pod njimi. Skladba izgine na preprosti, čustveni melodiji zvončkov.
Prebujanje digitalnih zvokov, votlo ozadje in shaker tolkala skupaj z ostrim zvonjenjem strun odprejo »Ghostly Whispers«. CZARININ glas ima operno moč, globoko ekspresiven in zasenčen kot trd kibernetični utrip sintetičnih utripov in basov, ki se pod njim premikajo. Prihaja toplejši del z duhovitimi glasovi, ki se spreminjajo, ko CZARINin vokal čustvuje in boli, uživam v tem, kako se zvončki bleščijo in dvigajo, v nasprotju z intenzivnejšo kakovostjo vokala.
Občutek razumevanja in čustvene zavesti napolni besedilo te pesmi. Pripovedovalka se sprašuje, kaj lahko reče, da bi »sočustvovala z žalostjo, ki jo vidim v tvojih očeh?« Prepozna, da tisto, kar "zdi se, da simbolizirajo", in je "v sebi pretresena".
To je "kot grmenje v noči", ko se sprašuje, kaj naj reče, da bi se vživela. V vrsticah je močna podoba »šapeta duhov, ki se vleče za temi žalostnimi očmi«. Občutek sorodstva zaključi pesem z besedami: "drži me bližje k sebi, v tej oglušujoči tišini."
“The Last Battle” se začne z napihnjenim zamahom sintetizatorja, ki izteka za močnim utripom, medtem ko se dron digitalnega zvoka premika za vibrirajočim nihanjem. Umirjen, globok bas se premika s sikajočimi tolkali, ko se ponavlja melodični vzorec, bleščeč in poln občutka utišanega upanja. Okoli nje teče duhovit zvok in pride do preloma z vibrirajočim, suhim zvokom in vzmetno sintetično linijo.
Všeč so mi slušne teksture v tej skladbi, saj se mešajo in mešajo. Med premikanjem notnega vzorca in utripanjem bobnov se vleče sintetizator z grobejšimi robovi, prežet s kančkom melanholije. Vibrirajoči sintetični utrip se vrne, ko se dramatični akordi vzpenjajo, nato pa se izgubljeni melodiji pridruži gibljiva bas linija, ki se odbija skozi skladbo. Bobni utripajo na daljavo in mi zbledimo ob zvonečem sijaju.
Skozi skladbo se premika močan retro utrip, aktivni bas liniji pa se pridružijo džezovski klavirski akordi, ploskanja z rokami in bobni, da oživijo »No Game«. Svetleče akorde sintetizatorja prekine robotski glas, ki ponavlja "to ni igra, to sploh ni igra." Utripi sintetizatorjev se dvigajo in sijoči klavirski gibi pred tavajočimi, nosnimi in ornamentiranimi melodičnimi črtami zaplešejo nad utripom utripa. Uživam v hladnem, kristalnem zvoku trobentajočega svinčenega sintetizatorja, ko se del »A« znova vrača, vsa energija in svetloba.
“Digital Frontier” se začne z oddaljenimi, izoliranimi notami, za njimi pa tiho pokanje. Oddaljeni, kovinski ropotujoči zvok lebdi v ozadju, medtem ko iztekajo široki sintetični akordi. Daleč se slišijo zvončki in utripni utripi pod peskovitim sintetičnim udarom, ki teče naprej. Všeč mi je način, kako utor utripa oblikuje skladbo pod drsečimi klavirskimi notami.
Ponavljajoč, gost sintetizator nosi hipnotični vzorec not, medtem ko povišan, poln in bleščeč sintetizator poje z drugo občutljivo, bolečo melodično linijo. Skladba ima valovit občutek, trdni bobni pa udarjajo in utripajo. Krhki klavir se premika z izgubljenim občutkom, ko se minorne strune dvigajo in globok bas zarenči pod njihovim bogastvom, obarvan s temo. Melodija ima brezčasen občutek s kakovostjo ljudske glasbe.
Glas nad tem govori o tem, kako morski pes kot vrhunski plenilec preživi in uspeva na podlagi svojih instinktov, a se v ujetništvu trudijo za preživetje. Pripovedovalec dodaja: »Človek ni nič drugačen«, ker so se ljudje morali zanašati tudi na naše instinkte večino naše zgodovine.
Dodaja, da smo teren manipulirali do te mere, da smo se »podobno kot morski pes, vržen v rezervoar, sami vrgli v zapor« in ker »ne vidimo sten … se odločimo, da jih ignoriramo .”
Zlovešče sklene: »Ne samo, da smo se odrekli vodam, ki smo jih vajeni, spremenili smo svoje preživetje in svoj razlog, da smo …«
Ostrim, kovinskim, popačenim sintetizatorjem se pridružita zibajoča kitara in močan, debel utrip za začetek »Bit Shuffle«. Povišane, ostro bleščeče note in kovinski sintetizator utripajo nad aktivnim basom, ko kitara grleno godrnja.
Navdušen sem nad funky, kul bas linijo, ki vskoči pod premično, vrtinčasto ozadje. Utrip basa ima nosno kakovost, saj ponavljajoč se melodičen vzorec zazveneva v skladbo skupaj z votlimi, pokajočimi tolkali. Tavajoč, zvit melodični vzorec poudarjajo kovinski zvončki in debele, vztrajne globine pod njim, preden pade tišina.
Zaključek
Digital Death je zajeten, močan album, poln melanholije, grožnje in opozorila, na katerega moramo biti pozorni, ko gre za nevarnosti digitalnega sveta in kaj bi lahko naredil za nas kot vrsto. Ima glasbeno globino, odlične gostujoče izvajalce in močno glasbeno osebnost, ki me je pritegnila.
