Kazalo:
Karl je dolgoletni samostojni delavec, ki se navdušuje nad glasbo, umetnostjo in pisanjem.
Začetni vtisi
Positronicova retrospektiva združuje sočno zvočno paleto, močno čustvene melodije in intenzivno ekspresivno vokalno izvedbo, ki poslušalce popelje na potovanje skozi radost in bolečino, izgubo in zmagoslavje. To je album kompleksnega in premišljenega synth popa, ki se mi zdi zelo prijeten za poslušanje.
Prvi element Retrospektive, ki me prisili, je Positronicov glas. Ima resonančen, čustven pevski glas s širokim razponom. S svojim močnim glasom skladbe na albumu prežema z intenzivnim občutkom in privlačnim izrazom. Njegov glas lahko zgrabi vaše srce in ga napolni z globokimi občutki.
Positronicovo pesem, ki jo piše na tem albumu, je neposrednost, ki seže prav v čustveno središče človeštva. Njegove besede predstavljajo golo upanje, bolečino, izgubo in srečo, ko raziskujejo vso raznolikost izkušenj, ki so del našega življenja. Uživam v tem, kako jasne in ostre so njegove besede, saj vsebujejo vsa čustva, ki jih želijo izraziti.
Zvočna paleta Retrospective ima jasnost in globino, kar se mi zdi privlačno. Sintetizatorji pokrivajo vrsto tonov in tembrov, ki lahko prikličejo toplino, hrapavost in sijaj ter dodajajo instrumentalne barve, ki spominjajo na čembalo, klavir in godalno sekcijo. Vsi zvoki so ostri in jasni, vključno z gostim basom in propulzivnimi bobni.
Drug močan vidik tega albuma so Positronicove melodične pisne sposobnosti. Ustvarja melodije, ki so tako neposredne in čustvene kot njegovo petje in pisanje pesmi. Lahko se dvignejo od navdušenja ali bolijo ob izgubi, vendar nikoli niso preveč zapleteni. Positronic ima možnost, da doda ravno toliko pravih not, da zagotovi, da vsaka melodija deluje dobro.
Analizirane moje najljubše skladbe
»Revelation« oživi z globokim, ostrim basom, ki zabrne v skladbo skupaj s hitrimi utripi nazobčanega zvoka. Trden, težek bas niha pod svetlo, utripajočo sintetično linijo in enakomernim udarcem bobna. Uživam v ravni globine, ki jo glasbi dodaja močan, čustven vokal Positronic. Melodija meša melanholijo z bolj pozitivnimi občutki.
Širok, kovinski zvok odmeva v ozadju, ko se Positronicov glas vzpenja, v nasprotju z bolečino in obžalovanjem v besedah. Obokani, svetleči srednje-visoki sintetizator pleše skozi in dodaja več topline pesmi. Pesem se konča na zračnih, lebdečih sintetizatorjih, prepletenih s sončnimi arpegiji.
Pripovedovalec se obrne na temo pesmi in jim pove, da vidijo "zvezde svetijo v tvojih očeh … luna žari v tvojih očeh" in ve, da se bodo nekega dne te stvari izkristalizirale in "boš padel, preden vstaneš." Dodaja, da se vam bo "vrnilo, da ga posrkate in bo še vedno res." Ne bo lahko, saj se bo "življenje, ki ste ga izbrali brez več laži", "sesulo pred vašimi očmi."
V refrenu naš pripovedovalec pravi: »Vidim to v tvojih očeh, ti čutiš v svojih jokih.« Nadalje govori o občutku »bolečine v slovesu« in dodaja, da boš nekega dne »spoznal in glej resnico v mojih očeh." Spet se bo odločilo, da bo druga oseba »posrkala in jih videla skozi« do dneva, ko »ne boš več poskušal in boš začel padati, preden vstaneš«.
Globoki nizki toni močno utripajo pod ponavljajočo se melodijo s pozitivno svetlostjo za začetek »Always«. Nad propulzivnim nihanjem bobnov in basov zvonijo zvonovi, ko Positronicov glas nosi lirično melodijo. Za vsem se premika povišan, širok sintetizatorski zvok, ko se refren dviga navzgor, poln resonančne topline.
Serija svetlih, brbotajočih sintetičnih zvokov doda glasbi še eno teksturo, ki se valovi v sijočem valu. Pritegnila me je Positronicova močno čustvena izvedba v tej pesmi. Počasi se premika niz padajočih sintetizatorskih akordov in kaskadni sintetični trenutki dodajo teksturo za vokalom.
Na začetku pesmi je spodbuda, ko pripovedovalec pravi: "Vedno poskušaj slišati, kaj ti modrost šepeta na uho." Ko nagovarja drugo osebo v pesmi, govori o tem, kako hranijo »kar je zaklenjeno v tvojem srcu«.
Dodaja, da "ko je življenje samo, je življenje mrtvo", a "morda je vse v tvoji glavi." Govori o osebi, ki se »počuti osamljeno«, ko čuti bolečino, a »občuti bolečino, ki jo boš spet čutila«.
Zbor kliče drugo osebo, naj "vedno zvoni po deželi, vedno ve, kdaj znova jokati." Poudarja, da je resnica neskončna, zato bi morali »vedno verjeti v modrost«.
Občutek blokiranih čustev je, ko pripovedovalec poudarja, da »vsa ljubezen, ki si jo delimo, ni dovolj, da pokažemo, da nam je mar« in kljub »bolečini, ki jo čutimo v sebi«, še vedno ni dovolj, da bi nas spravila v jok. Nezmožnost izražanja teh čustev »boli vaše sanje«. Ko gre za spremembe, pravi, da je »praznina, ki napolni naša srca, popoln kraj za začetek«.
Ob koncu dneva pravi, da se bo »ne glede na to, kako dolgo, ne glede na to, kar traja, kjerkoli že smo …«, vedno držal druge osebe. Nadalje pravi, da ne glede na to, kaj se zgodi, jim nikoli ne bo dovolil, da udarijo ob tla. Zaključi: "Ne glede na to, da sva narazen, si vedno zaklenjen v mojem srcu."
"Karma's Forest" nastane z utripajočim, propulzivnim utripom in ekspanzivnimi sintetičnimi linijami, ki hipnotično iztekajo ven. Tamburina dodaja več kovinskih zvokov, medtem ko vdre hiter, dinamičen sintetizator. Pritegneta me nežnost in izraz Positronicovega glasu. Temnejši, težji elementi se premikajo nad ritmom, ko leteči, plesni sintetizator preskakuje vokal.
Melodija, ki je tako polna občutka in globine, se prenaša na srednje visokem, resonančnem sintetizatorju, ko v ozadju plavajo mehurčki sintetičnega tona. Kotna dinamika konca pesmi se počasi umirja.
Od Spindittyja
Pripovedovalec nagovori predmet svojih naklonjenosti in jih prosi, naj si vzamejo nekaj časa in »odkrijejo te stvari, ki sem vam jih pustil, da jih najdete«. Dodaja, »ko se tvoje sanje spremenijo v nočne more«, naj druga oseba odpre oči, da bi »pogledala mene, ki sem bila vedno tukaj pred tabo«.
Naš pripovedovalec govori o odhodu v gozd, da bi »zavestno živel« in spoznal, da v resnici sploh ni živel. Tam zunaj je spoznal, da je v poskusu videti, kako visoko se je povzpel, našel »padec s tistega, na kar sem vedno pazil«.
Kar je vedno spremljal, je bilo dejstvo, da mu je zelo mar za osebo, ki jo nagovarja. O sebi pravi: "nekdo je prazen, nekdo joče, nekdo živi, da ga vidijo tvoje oči." Pripovedovalec dodaja: "Nekdo te potrebuje, ali ne vidiš, da sem bil tvoj nekdo vedno jaz?"
Glasba pade naravnost v enakomeren utrip, ko zapeva celotna melodija, da se začne »Moving On«. Uživam v tem, kako se bleščeči, ostri zvončki iskrijo za hrepenenjem, dosegajoča melodijo. Sintezator z digitalnim zvokom, valovit, doda glasbi iskrice svetlobe in Positronicov glas se dvigne, poln resnega občutka.
Utrip utripa z močjo in zvezdnati utripi se premikajo nad basovskim ropotom. Odprti, poskočni sintetizator dodaja ornamentacijo, medtem ko melodija glavnega vokala leti navzgor. Ropotanje, grobi bas podpira vrtečo se melodijo.
Ta pesem govori o izgubi jasnosti v zapletenem svetu. Pripovedovalec govori o tem, kako smo izgubili fokus, ker »smo se odločili, da se stvari dotaknemo izven pogleda«. Poudarja, kako sami se počutimo v svetu, ki smo ga ustvarili, ne da bi vedeli, da je v vsem tem »vse v redu«.
Pripovedovalec govori o »nadaljevanju, potiskanju naprej, upanju, da bo pobegnil«, medtem ko čaka, da gredo stvari po njegovem. Dodaja, da se stvari zapletejo in »izgubimo izpred oči stvari, ki si jih resnično želimo«.
Zaključi z besedami, da gre naprej, tudi če drugi ljudje želijo ostati. Vidi jih, da se »skušajo ne izgubiti, ko pustiš, da te življenje razjeda«.
»Ride« se začne z vrtljivimi, peskovitimi in globokimi sintetičnimi zvoki, ki se vijejo prek utripajočih bobnov in gostega basa. Sintetizatorji z računalniškim občutkom so prepojeni s svetlobo, ko se vzpenjajo in se prepletajo s slastnim in prepletenim vokalom Positronic. Privlači me način, kako glavni sintetizator kremasto poje, ko tečejo boleči, zasanjani vokali.
Glavna melodija je spodbudna, saj poje, tako okrogla in zadovoljiva. Sladke, resne sintetične strune podvojijo Positronicov drhteč in napet vokal, medtem ko melodija utripa s kristalno modrim občutkom. Zvoki, podobni strunam, so polni občutljivega upanja, medtem ko se arpeggio loči v iskrivi liniji, ki dvigne celotno pesem. Ko proga zbledi, za seboj pusti pravi počitek.
Tema te pesmi je pobeg iz življenja osamljenosti in izgube. Pripovedovalec kliče svojo ljubljeno osebo, naj se pelje z njim "kamorkoli hočemo iti" in dodaja, da nihče drug ne mora vedeti za to. Zaveda se, da se druga oseba počuti »strah včerajšnjega« in da ne prenese, da bi bil »sam, sam«.
Prisotno je hrepenenje, ko pravi, da upa, da bo druga oseba prišla z njim, in dodal, da vedo, da "globoko v srcu lahko opustiš svoje strahove." Poudarja, da je vse, kar želi početi, jahati. Nadalje pravi: "Dojenček, lahko si vzameš čas, mogoče si boš nekega dne premislil." Konča z besedami, da ti bo vedno »stal ob strani«.
Gost melodični vzorec, ki se prepleta, se prestavi v »Dance With Me«, ko se bobni in bas premikajo pod edinstvenim, grobim sintetizatorjem. Spoštujem predanost, ki jo ima Positronic, da v svojem petju tukaj globoko izraža vsako čustvo. Utripajoči sintetizator s kristalnim robom izskoči v bleščečem melodičnem vzorcu in se poskakuje čez bas, medtem ko se refren izliva.
Vokal je spet močan in sijaj preplavi vsak element, ko se vijuga elegantno kaskadna sintetizacijska linija klaviature. Bleščeči zvončki drsijo in preskočijo energijo bobnov in basov. Sintetizatorji kličejo in se mešajo z visokimi vokali, ko skladba teče naprej.
To je pesem o iskanju bolj izpolnjenega življenja in osredotočanju na boljše stvari. Pripovedovalec nas opomni, da »se premikati po tem svetu ni lahko« in dodaja, da se je težko spustiti in »odkriti, kaj je v tebi«.
Oseba, na katero se pesem nanaša, pravi: "lahko plešemo cel dan, če je občutek pravi." Doda: »Lahko živimo svoja življenja in smo lahko svobodni« in ga znova povabi, naj »pridi plesat z mano«.
Naš pripovedovalec nas prosi, da si vzamemo čas in se ozremo okoli sebe, saj se zavedamo, da je čas za spremembo, ker »stvari niso takšne, kot bi morale biti«. Pesem zaključuje, da si moramo vzeti čas, da bomo samo sami, šele takrat boste vedeli.
“Lost In A Dream” se začne z valovito sintetično linijo, ki se premika vzdolž, medtem ko utrip doda gibanje naprej. Uživam v polni kakovosti Positronicovega vokala, saj boli od občutka melanholije. Oscilirajoči, premikajoči se sintetizator dodaja teksturno zanimivost, saj širi srednje-nizka linija podpira resonančne vokale.
Goste, prepletene sintetične linije se prepletajo skozi glasbo in zdaj hipnotično naraščajoča in padajoča linija tršega sintetizatorja z digitalnim zvokom se vije nad propulzivnim utripom. Prepletene črte se križajo in za vokalom se premika brenčeč, debel sintetizator in vsi glasbeni elementi se pomešajo.
To pesem prežemata upanje in boleča potreba. Pripovedovalec od daleč opazuje tistega, ki ga ljubi, in se sprašuje, »če se lahko srečam sam s tabo«. Govori o opazovanju "kako se premikaš" in o tem, kako njihov nasmeh "spravi moje srce za petje".
Kljub temu obstaja šibko upanje, saj meni, da je neumno, če "upa in misli, da mi boš prekrižal pot ali mi polepšal dan." Sprašuje se, kaj bi se zgodilo, če bi "sem ti rekel, da mi je mar" ali da bi njegovo srce pojelo zanje.
Grobi tok temnih basov se premakne pod bleščeče akorde in ustvari »Yesterday«. Pritegne me kontrast med vokalno melodijo žalostnega občutka in peskovitim basom, ki poudarja njegovo bolečino. Vokal se zaostri, medtem ko sintetizator, podoben čembalu, doda globino in dimenzijo utripu, ko se premika naprej.
Refren se dviga navzgor in ven, medtem ko se oster bas premika daleč spodaj. Čembalu podoben sintetizator igra bogato tkan teksturiran vzorec, klavirski zvok pa nosi sekundarni melodijski vzorec, ki se ovije okoli čembala.
Kljub bolečini zaradi izgube ostane skrb po koncu razmerja. Pripovedovalec govori o tem, da je videl nekoga, v katerega je bil nekoč zaljubljen, stati ob njihovem oknu in se spraševal: »Si srečen ali poln žalosti?« Govori o spominjanju časa, ko so bili le oni, preden smo »razpadli, nobeden od naju ni vedel zakaj«. Sreča mu je ostala v spominu, a se je vse razpadlo, ko se spomni preteklosti.
V refrenu razpravlja, kako se spominja njihovih besed, ki zdaj »zbledijo na straneh včeraj«. Dodaja, da se je druga oseba verjetno spremenila s časom, vendar je srečna, čeprav je nima zraven. Na koncu dneva sklene: "Želim vam vso radost, ki jo mora dati to življenje, upam le, da boste imeli priložnost zares živeti."
“Fade Away” se pojavi s širokimi, vrtinčastimi sintetičnimi vrteči, ki se premikajo skupaj z dvignjenim, svetlečim sintetizatorjem. Positronicov čustveni, boleči vokal se premika nad ostrim, utripajočim basom in sintetizatorjem za čembalo. Uživam v utripajočih zvokih, ki se nežno širijo, medtem ko P izraža melanholijo in obžalovanje.
Peneča svetloba utripa in gladki, počasni utripi, ki podpirajo druge glasbene elemente. Tapiserija bleščečih zvokov se preplete, preden se povišan sintetizator premakne s tolkala in basov. Odsek sintetičnih strun doda eleganten element, medtem ko se refren izliva. Positronicov glas trepeta od čustev, ko se utripajoči zvoki prepletajo v utripajočo črto.
To je pesem globoke izgube in obžalovanja. Pripovedovalec se odpre, ko sedi sam in strmi v temno sobo. Govori o tem, da je videl "smejane obraze, ki sem jih nekoč tako dobro poznal." V vrsticah je opustošenje, "ko sem nemočen ležal, vem, da je prišel moj čas." Pripovedovalec pravi, da je čas, da razmisli o svojem življenju in dodaja: "Ko spim, se stopim z vsemi skrivnostmi, ki jih lahko obdržim." Zdaj se pripovedovalčevo življenje »umakne« in z njim lahko le zbledi.
Govori o življenju, v katerem nikoli »ni imel priložnosti ustvariti svoj dom« ali »prekiniti lastnega padca«. Govori o tem, kako so ga "oni" potegnili "na način, kot so mislili, da bi moral zibati." Pravi, da je ostal pri svojem, a "zdaj lahko samo zbledim."
Zaključek
Retrospektiva je album, v katerem uživam zaradi bogate mešanice čustvenega petja, glasbene globine in liričnega izraza. To je vrsta prefinjenega synthpopa, ki ujame in drži moja ušesa. Upam, da bom kmalu slišal več glasbe od Positronica.
