Kazalo:
Karl je dolgoletni samostojni delavec, ki se navdušuje nad glasbo, umetnostjo in pisanjem.
Ta popoln dan od Architrava
Album postpunk dua Architrave, This Perfect Day, ima sence, ki se premikajo skozi njega. Raziskuje zahrbtne in polne upanja čustvene pokrajine. V glasbi so odločno eterični elementi, a tudi zemeljske in temnejše globine, ki jih je treba raziskati. To je album, ki ima na trenutke oster, oglat občutek, vendar je sposoben tudi duhovitih nihanj in trenutkov topline, vendar topline, obarvane z melanholijo.
Na This Perfect Day vokalistka Architrave Jennifer Maher Coleman podaja besedilo z glasom, ki hkrati boža ali udarja. V svojem glasu ima globino in moč, lahko pa ustvari tudi eterični zvok, ki se dobro ujema z včasih prozornim občutkom, ki preplavi glasbo.
Kitare tukaj, ne glede na to, ali so svinčne ali basovske, imajo oster, jasen zvok in zagotavljajo močan kontrapunkt zvokom sintetizatorja. Še posebej so mi bile všeč linije bas kitare zaradi moči, ki so jo dodale glasbi kot celoti.
Kar zadeva sintetične elemente, This Perfect Day prečka spekter od toplih, lebdečih zvokov v nekaj veliko bolj kotnega in temnega. Obstajajo tudi grobi zvoki, vendar vsi dobro delujejo pri ustvarjanju tapiserije, ki služi za podporo vokalu in zagotavlja ozadje za zvoke kitare.
Navdušen sem tudi nad celotno produkcijo albuma. Vse zveni ostro in jasno, vsi zvoki so pravilno uravnoteženi, tako da noben element ne prevladuje nad drugim, in moram reči, da sem užival v jasnosti glasu Jennifer Maher Coleman in v tem, kako se nahaja v miksu na albumu.
Moje najljubše skladbe na ta popoln dan
Zdaj bom izkoristil priložnost in spregovoril o skladbah, ki so name najbolj vplivale na This Perfect Day, in izpostavil nekatere dejavnike, ki so mi pomagali ustvariti ta vpliv.
"rumene črte"
"Yellow Lines" je skladba, polna zapletenih utripov, med katerimi plešejo kitare. Vse na skladbi ima zelo poln ton, ki napolni skladbo. Preko vrha se sintetizator spušča skozi lebdeče manjše note in je podprt z utripi in basom. Vokal Jennifer Maher Coleman ima določeno eterično kakovost.
V glasbi je skrivnost, morda celo nevarnost. Vokal je v nasprotju z ostro jasnostjo produkcije, kitara pa doda globino in zaokroženost.
To je pesem o pasteh in nevarnostih, ki nas čakajo, pa tudi o načinih, kako pobegniti od njih. Podobo »prečkanja vseh rumenih črt« in zavijanja med njimi ravno pravočasno, da bi se izognili katastrofi, dodaja velika lirična vrstica, ki pravi: »Moji žepi polni zarjavelih rezil/Moje srce je kot vroča granata«.
Presenetil me je tudi občutek te lirike, ki pravi: »Še takrat, ko pomislim, da sem sam/začutim, da moje misli niso moje/mene preganjajo sanje drugega.« Občutek odklopa od sebe je tukaj precej intenziven.
V tej skladbi je močna tudi uporaba kontrastnih slik. Prehajamo od zarjavelih rezil in vročih granat do »tiha praznih ulic« in »nočnega hlada«. Zdaj je razpoloženje temno melanholično, ko pesem sprašuje: "Ali me ljubi hlad noči?" Opozorjeni smo na »sladko zablodo« in »lažno pot«, preden nas besede opomnijo, da vas bo »ravna črta popeljala nazaj v svojo posteljo/Vstopite v svoje telo in iz svoje glave«. Opozarjamo nas tudi, da "Ta cesta se ne konča, spal boš, ko boš mrtev."
"Če drevo pade"
Zvočno ozadje ambienta ima grozeč občutek, ki odpre "Če drevo pade". V skladbo se prilijeta enakomeren plosk in utrip, skupaj s sintetizatorji, ki zvenijo skoraj kot napev. V skladbi je neka mračna praznina, toda besedila so nenavadno upajoča, kot da ideja, da bi se odrekli vsemu, dejansko odpira možnost.
Ta pesem se začne z vrsticami: »Spotakni se med drevesa/Zidi se na rokah in kolenih/Samo ti si slišal zvok/Ni drugih prič naokoli.«
Ta pesem v besedilu govori o svobodi. Ko ni "nikgarega, ki bi ga videl in ni odseva" in nič, kar bi ga zavajalo, besede pravijo: "Vidiš samo tisto, kar lahko čutiš/Zemljo in nebu ni vseeno, kaj je resnično."
Sredi narave je vse zreducirano na preprostost. Pesem pravi: "In kdo si, kdo si na ta dan/Enkrat lahko rečeš samo ti." Tam ni nikogar, ki bi vam povedal, kdo bi moral biti. Pesem se sprašuje: "In ali boš slišala drugo ime/Povej mi, kaj se je spremenilo in kaj je isto."
Od Spindittyja
"Tereza"
V "Terezi" za kitarami, ki pojejo nad njim, plava globok vodnjak lebdečega sintetizatorja. Sintetizatorji se premikajo pod subtilno premikajočimi se kitarskimi linijami. Pod vsem tem sta bas in enakomerno merjenje časa bobnov, ko se ta nežna, rahlo žalostna vokalna melodija vije po vrhu. V glasbi je veliko vzdušja in občutka melanholije.
Besedilo te pesmi ima skrivnostno lastnost. Kdo je Tereza in zakaj, kot pravi pesem, "bo ona tisto, kar jaz ne zmorem?" Spet se postavlja vprašanje, zakaj bo Terezin objem ljubezen pripovedovalke približal srcu teme pesmi.
Ideja, da "sprejem vročino in svoje življenje" in čakam na temo na vratih pesmi, da bi na koncu ugotovil, da notri: "Čakam sam/pazim na uro, gledam telefon."
Ko se pesem nadaljuje, se pojavi vprašanje, kako se pripovedovalec in Tereza povezujeta drug z drugim. V refrenu "Pokliči me Tereza/Reci moje ime in me drži trdno/Reci Tereza/Krhko je, vendar je prav" pomeni, da sta pripovedovalka zgodbe in Tereza nekako eno in isto.
Nejasnost se nadaljuje le, ko pripovedovalka govori o svojih fotografijah, razpetih po sobi. To je v nasprotju s črtami: "In njene oči so povsod/Sijaj na njenih sivih laseh." Zdi se, da je to pesem, ki razpravlja o identiteti in njenem pomenu.
"Nekaj o tebi"
Sintezatorskim zvokom, ki se počasi širijo in se počutijo krožno, se v pesmi "Something About You" pridružijo debel klin nizkih tonov in utripajoči, utripajoči utrip. V tej skladbi je zelo odprt in tekoč občutek sintetizatorskih zvokov, nato pa izteče kitarska linija, ki igra subtilno melodijo in spet zračni vokal z robom teme, tudi v tej pesmi, ki je v bistvu pesem upanja.
To je ena bolj pozitivnih pesmi na albumu. To je najbližje običajni ljubezenski pesmi na Ta popoln dan. Začne se z besedami: »Nekaj je na tebi/kar si premislim/nekaj je na tebi/kar dokazuje, da se motim …«
Pripovedovalka pesmi govori o njenem življenju, ki je bilo »vse v plamenu«, ko si »vhitel iz megle« in zdaj »gribi so spet zeleni/In nebo je modro«. Kljub temu, kako "otrpeli smo postali / to je razburjenje", je bila zdrava pamet na koncu povrnjena "zaradi vas".
V družbi, kjer "vse, kar beremo, so laž", pesem kliče ljubljene in jim pravi, da "v tvojih očeh je resnica." Pojavijo se resnična čustva, ko besedila govorijo o zapiranju knjige in odpiranju vrat, preden rečejo: "Bolj neustrašni, kot veste / Pustite glasbi, da teče" in "Ko se svet zaroti / nikoli ne bom želel več."
"zunaj"
"Outside" se odpre z visokim sintetizatorjem, ki izteka v odprt prostor, kjer se mu pridružijo nizki utripi in še en gladek, enakomeren utrip. Teža bas kitare se spušča skozi skladbo in drsi navzdol pod široko paleto zvoka.
Naraščajoči vdihi sintetizatorja se počasi premikajo skozi skladbo, medtem ko ta bas kitara še naprej riffuje skupaj z glasbenim srčnim utripom skladbe. Zdaj se ti nabrekli zvoki zlijejo v nekaj z obrisi melodije in vse to teče in drsi mimo.
To je pesem, ki se v mnogih pogledih poglobi v svet, kakršen je zdaj, v prostor, kjer so realnosti posredovane preko zaslonov in naše povezave so pogosto virtualne. Kot se besedilo sprašuje: "Kaj če bi bil svet le televizijska oddaja?/In vsi tvoji prijatelji nikoli niso bili resnični?/In neznanci te gledajo vsak večer, /Edini, ki jim je res mar, kako se počutiš?"
Podobe hiš kot »le fasad« in da vas bo odpiranje napačnih vrat preprosto pripeljalo do praznega polja, še dodatno krepi občutek neresničnosti. Pesem sprašuje, ali je pobeg nujen (srečam te zunaj) ali celo vreden truda (Ali naj ostanem tukaj/In grem s tokom?).
Ta občutek igranja nekakšne prazne drame se doda, ko Jennifer Maher Coleman poje: »Ne vem, kaj naj verjamem/Je to ljubezen ali samo bereš vrstice?/Ali mi lahko poveš, kako se konča?/The spojlerji pravijo, da sem v redu."
Razsodba
Ta popoln dan je album, ki je poln globine, pomena in glasbenega zanimanja. Architrave združuje delo kitare, sintetizatorske zvoke in vokale, ki besedilom prinašajo lepoto in moč. Ta besedila so nekaj bolj privlačnih in zanimivih, na katere sem naletel v zadnjem času. Kot celota se mi zdi, da je ta album ustvaril vzdušje in razpoloženje, ki me je prisililo, da sem še naprej poslušal.
